Javno pismo ministru za kulturo

October 31, 2020 / Objavil/a: admin

Spoštovani gospod minister prof. dr. Simoniti, spoštovane sodelavke in sodelavci ministrovega kabineta,

Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije je zaskrbljeno nad potezami, ki jih je Ministrstvo za kulturo pretekli teden predstavilo javnosti. Sprememba Pravilnika o strokovnih komisijah, ki zmanjšuje število članov na tri do pet ter hkrati omogoča članstvo tudi javnim uslužbencem ministrstva, je za nas nesprejemljiva. Po letu 2012 smo člani DGKTS aktivno sodelovali v vrsti javnih diskusij, kjer smo zelo jasno izražali stališče, da je za strokovno odločanje o razdeljevanju javnih sredstev za programe in projekte, o statusih in drugih zadevah zaradi zelo heterogenega estetskega in delovnega spektra, ki ga področje umetnosti in kulture v zadnjih desetletjih pri nas predstavlja, v strokovnih komisijah treba zagotoviti ustrezno reprezentativno število članov (sedem je minimalno število). Javni uslužbenci ministrstva so seznanjeni z javnimi postopki formiranja aktualnih strokovnih komisij, saj so jih pred manj kot dvema letoma tudi sami vodili. N​edolgo nazaj so bili namreč sprejeti nekateri pomembni predlogi, ki so uvajali demokratične postulate – dosedanje komisije so bile sestavljene iz petih do sedmih članov, člani so bili izključno strokovnjaki s področja, trenutne komisije pa so bile imenovane s transparentnim javnim postopkom. Ministrstvo vse našteto suspendira in brez javnega dialoga uvaja problematične spremembe.

Samo z večjim številom članov se umetniškim in kulturnim produkcijam lahko zagotovi reprezentativna in strokovna obravnava, številčnejše članstvo pa lahko svoje odločitve v strokovnih diskusijah tudi samoregulira. Sami menimo, da bi bilo treba članstvo v strokovnih komisijah kvečjemu povečevati, tako kot to počnejo v tistih razvitih demokracijah po Evropi, na katere se naše politike sicer rade sklicujejo: npr. na Švedskem tovrstnega dela v posamezni strokovni komisiji Javne agencije za avdiovizualne in uprizoritvene umetnosti nikoli ne opravlja manj kot petnajst članov. Prav s tem umetniški produkciji zagotavljajo predstavniški spekter strokovnih odločevalskih glasov.

Predlog spremembe 5. člena Pravilnika o strokovnih komisijah, ki predvideva, da lahko minister imenuje v strokovne komisije tudi ​»​največ dva člana​«​ izmed uslužbencev ministrstva, pa se nam ne zdi zgolj nesprejemljiv, ampak nakazuje tudi na visoko stopnjo koruptivnih tveganj pri delu javnih uslužbencev. O finančni podpori prijavljenim vsebinam bodo namreč odločali isti ljudje, ki na ministrstvu skrbijo za zakonodajne in administrativne predloge, odločajo o finančnih kvotah za posamezen poziv ali razpis in ki nenazadnje slednje tudi sami sestavljajo. ​V primerih, ko bi strokovnim komisijam zagotovili minimalno kvoto, kakršno predvidevajo spremembe Pravilnika (tri člane), bi lahko dva uslužbenca ministrstva skladno s predlaganimi spremembami Pravilnika preglasovala edinega zunanjega strokovnega člana. Koncentracija moči, ki bi jo s tem imeli javni uslužbenci pri odločanju o javnih kulturnih zadevah, po naši presoji naleti na mejo tega, kar sami razumemo kot javno, saj utegneta na posameznem področju dva človeka v Republiki Sloveniji pri programih in projektih javnih inštitucij, nevladnih organizacij, umetnic in umetnikov ali kulturnih delavk in delavcev pravno, finančno in administrativno regulirati velik del njihovega delovnega življenja. Spremembe pravilnika o strokovnih komisijah inštituciji, ki jo vodite, tako priskrbijo elemente nečesa, kar so sociologi in filozofi nekoč označevali kot »totalno ustanovo«.

Tudi pravilnikov 15. člen, ki popisuje potencialna navzkrižja interesov članov strokovne komisije, koruptivnih tveganj, o katerih govorimo, ne odpravlja. Varčevalni 17. člen, v katerem je zapisano, da člani komisije, zaposleni na ministrstvu, za svoje delo ne prejemajo nagrade, pa je po našem mnenju nevzdržen, saj pomeni, da lahko javni uslužbenci strokovno delo, za katero si člani DGKTS skušajo zagotoviti plačilo v domačem in tujem umetniškem in kulturnem prostoru, opravijo zastonj. S tem ministrstvo daje zelo jasen znak o njegovi ceni. Ministrstvu za kulturo zavezanost strokovnosti in njeni ceni nalagajo drugi sistemi in podsistemi (visokošolski izobraževalni sistem npr.), ki jih je Republika Slovenija ustanovila zato, da bi bilo tovrstno delo spoštovano, cenjeno in skladno s tem tudi plačano.

Poleg nasprotovanja predlogu o spremembah Pravilnika o strokovnih komisijah člani DGKTS ostro nasprotujemo tudi prekinitvi najemne pogodbe nevladnim organizacijam s področja umetnosti in kulture, ki imajo svoje delovne prostore na naslovu Metelkova 6, o čemer ste jih obvestili pred dobrim tednom s pojasnilom, da boste stavbo potrebovali za lastne potrebe. Najprej se nam postavlja vprašanje, kakšne dodatne lastne potrebe lahko ima ministrstvo, ki podporo umetnosti in kulturi v Republiki Sloveniji že desetletje zelo občutno krči. Po naši presoji bi morala biti logika obrnjena: presežek pisarniških prostorov Ministrstva za kulturo RS na Maistrovi bi se moral odpreti vsem kulturnim organizacijam, ki jih ta inštitucija že desetletje ne zmore drugače podpreti.

Članom DGKTS se zdi neumestno podučevati vodstvo in javne uslužbence Ministrstva za kulturo, kako pomembne in odločilne so za slovensko umetnost in kulturo organizacije, ki imajo svoje delovne prostore, pisarne in sedeže na Metelkovi 6, ker vemo, da se tega zelo natančno zavedate. Med njimi so tudi kolektivi Laibach, Irwin in Novi kolektivizem, da ne naštevamo vseh drugih, s katerimi so se oblasti od srede devetdesetih let hvalile, ko jim je to odgovarjalo. »Madrid, 27. junija – Predsednik republike Borut Pahor in španski kralj Felipe VI. sta v madridskem muzeju Reina Sofia danes odprla razstavo Neue Slowenische Kunst: Od Kapitala do kapitala. Razstava, ki so jo leta 2015 pripravili v Moderni galeriji v Ljubljani, je ena najbolj obiskanih razstav v zgodovini te inštitucije, obenem je zbudila veliko zanimanje v tujini.«​ je 27. junija 2017 poročala Slovenska tiskovna agencija. Razstavo, ki jo je v Madridu obiskalo 295.000 obiskovalcev in jo je njujorški spletni portal za sodobno umetnost Hyperallergic uvrstil med 15 najpomembnejših dogodkov tega leta, si je takrat med drugimi ogledal tudi minister za kulturo dr. Tone Peršak. Ta dogodek bi moral s svojim mednarodnim simbolnim pomenom za Republiko Slovenijo in Ministrstvo za kulturo zadostovati, da ji enostranske odločitve, kakršnim smo priča s strani te inštitucije, ne bi prišle niti na kraj pameti.

Člani DGKTS že desetletje opazujemo, kako si Ministrstvo za kulturo z vsakim novim vodstvom vse bolj nesrečno in gotovo zapira možnosti za kakršenkoli razumen dialog s slovensko kulturno, medijsko in umetniško javnostjo, z vsakim naslednjim korakom, politično ali strokovno odločitvijo se pred njo vse bolj postavlja kot imunizirana, vase zaprta trdnjava, obrambna dejavnost, ki ob svojih diaboličnih potezah izgublja svoj obraz. Vse pogosteje smo priča dokumentom, pod katere se njegovi uslužbenci ne upajo ali ne zmorejo podpisati z imenom in priimkom, med njimi pa zelo redko srečamo koga, ki ob dejstvu, da je zaposlen v tej inštituciji, ne bi občutil vsaj malo sramu ali celo strahu. Sprašujemo se, ali ni akumulacija destruktivnih potez, nelegitimnih odločitev, kvarnih ravnanj in imunitarnih strategij javne administracije Ministrstva za kulturo pripeljala onstran meje, kjer bi bilo še mogoče sprejeti kakršnokoli družbeno ali politično konstruktivno odločitev. Sprašujemo se, ali ni ta javna inštitucija zaradi kompromitiranosti ob nenehnih menjavah različnih političnih vodstev v omenjenem obdobju ostala popolnoma brez legitimitete ali kakršnekoli konstruktivne družbene moči. Ker pripadamo medijski, kulturni in umetniški javnosti, s katero je ministrstvo že desetletje v nekakšni hladni vojni, se nam ob očitni eroziji te javne inštitucije, iz katere je še zgolj izjemoma mogoče zaznati sledi človeške ali strokovne integritete, postavlja vprašanje, ali je od aktualne konfiguracije javnih uslužbencev in struktur sploh še mogoče pričakovati gesto, ki bi si dovolila prepoznati, afirmirati ali celo vključiti kogarkoli ali karkoli, kar že desetletje zlagoma in zagotovo uničuje. Ali ni Ministrstvo za kulturo v tem trenutku povsem običajen primer sistemske disfunkcionalnosti, do kakršne ponavadi pripelje sosledje nesrečnih političnih okoliščin in nekropolitik? Ne moremo se znebiti vtisa, da je ta inštitucija s serijo destruktivnih kulturnih politik, ne da bi se tega sama povsem zavedala, na precej zanesljivi poti samoukinitve.

Morda lahko tole naše pisanje končamo z neko metaforo, ki si jo na tem mestu izposojamo od italijanskega pisatelja Itala Calvina. V ​Nevidnih mestih​ Kublaj Kan igra partijo šaha z Marcom Polom in vladarjeva neizčrpna volja po zmagah nenadoma v partiji proizvede vse svoje protislovne simptome: ​»Veliki Kan se je skušal poistovetiti z igro: a zdaj se mu je izmikal njen razlog. Konec partije je, ko dobiš ali izgubiš: ampak kaj? Kaj je resnični vložek igre? Po matu ostane pod nogo kralja, ki ga je sunila proč zmagovalčeva roka, bel ali črn kvadrat. Kublaj je vztrajno raztelešal svoja osvajanja, da bi jih zreduciral na bistvo, in prišel do skrajne operacije: definitivna osvojitev, ki ji najraznovrstnejši zakladi imperija niso drugega kot prividni ovoji, je bila pred njim in ni bila drugega kot košček zglajenega lesa: nič …«

Člani DKGTS menimo, da se pri političnih igrah, kakršne se grejo različne garniture Ministrstva za kulturo v zadnjih desetletjih in v katerih sodelujejo njegovi javni uslužbenci, pravi razlogi te inštitucije razblinjajo v nič. Ker vodstvo ministrstva s svojimi pomočniki sodeluje pri napačnem tipu igre, se lahko na koncu znajde samo pred koščkom zglajenega lesa, ki ga je treba znati zagledati. Igro pa je iz agona treba spremeniti v ludus, pri katerem bodo lahko sodelovali vsi, ki naj bi jih Ministrstvo za kulturo predstavljalo. Če se to ne bo zgodilo, se bo ta fantastični lokalni kulturni imperij sam od sebe razblinil v: nič.

Lep pozdrav, Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije

Zanj: član DGKTS Rok Vevar

Ljubljana, 30. 10. 2020



Komentiraj vsebino!

:

: